BEEP STORY

piše: Matic Matjašič, diplomirani psiholog

Kljub jasnim pozitivnim učinkom narave na naš wellbeing kot družba postajamo vse bolj odtujeni od narave. To jasno kažejo tudi podatki, da danes več ljudi živi v mestih kot na podeželju, vztrajnemu upadu omenjanja narave v knjigah, pesmih in filmih od leta 1950 dalje in nizkemu deležu časa, ki ga preživimo v naravi (Richardson idr., 2021). Richardson idr. (2021) poročajo, da je 70 odstotkov vprašanih izgubilo stik z naravo, 80 odstotkov vprašanih redko ali nikoli ne opazuje divjih živali, vonja divjih rož ali riše/fotografira naravo, 62 odstotkov vprašanih redko ali nikoli posluša petje ptic ali si vzame trenutek za določitev naravnega cikla, kot je na primer spomladansko enakonočje. Kljub starodavnemu prepričanju, da je narava pomembna za naše delovanje, pa večina še vedno podcenjuje stopnjo, do katere lahko že kratek stik z naravo izboljša naš wellbeing (McMahan in Estes, 2015).
Intervence, ki lahko izboljšajo naš wellbeing, so ob ugotovitvi Gallupa, da ljudje danes čutijo več jeze, žalosti, bolečine, skrbi in stresa kot kadarkoli do sedaj, sedaj še toliko bolj pomembne (Clifton, 2022).

Stik z naravo in odnos z naravo

Izkušnjo človeka z naravo lahko opišemo in raziskujemo preko dveh aspektov: stik z naravo in odnos z naravo (Capaldi idr., 2015). Stik z naravo zajema vse od sprehoda v naravi, bivanja v prostorih z rastlinami in opazovanja fotografij oziroma posnetkov narave. Povezanost z naravo se na drugi strani nanaša na naš subjektiven občutek povezanosti z naravo, zato vas vabim, da odgovorite na spodnje vprašanje:

Izberite sliko, ki najbolje opiše vaš odnos z naravo:

Pari krogov ponazarjajo različne odnose z naravo, od popolnoma ločenega zaznavanja sebe in narave (A), do popolnega prekrivanja z naravo (G), kjer se posameznik počuti eno z naravo in je z njo popolnoma povezan.

Večja povezanost z naravo je povezana z več pozitivnimi čustvi, višjim zadovoljstvom z življenjem in boljšo psihološko rezilientnostjo, ki je ključna za soočanje s stresom in vzdrževanje pozitivnega duševnega zdravja (Capaldi idr., 2015). Sistematične metaanalize kažejo, da ljudje, ki imajo višjo povezanost z naravo, imajo boljši tako hedonski (visoka pozitivna čustva in nizka negativna čustva) kot tudi eudaimonski (smisel, izpolnjevanje potencialov, avtonomija idr.) wellbeing (Richardson idr., 2021). Posamezniki, ki so bolj povezani z naravo, preživijo več časa v naravi, hkrati pa stik z naravo vodi do povečanja povezanosti z naravo (Capaldi idr., 2015).

Izjemni učinki narave

Številne študije potrjujejo, da že kratek sprehod v naravi v primerjavi s sprehodom v mestu vodi do pomembnega izboljšanja razpoloženja, pri čemer se povečajo predvsem pozitivne emocije ter nekoliko zmanjšajo negativne emocije (Capaldi idr., 2015). Doživljanje pozitivnih emocij v številnih naravnih okoljih je bilo evolucijsko adaptivno, saj pozitivne emocije motivirajo vedenja, ki so usmerjena v raziskovanje in pridobivanje virov (npr. hrane, vode, zavetišča itd.) (McMahan in Estes, 2015). Tudi raziskava, ki je vključevala 20.000 Britancev, je ugotovila, da so ljudje srečnejši v naravnem okolju, in to ne glede na vreme, družbo, vrsto aktivnosti ali dan v tednu. Izkaže se, da že zgolj gledanje slike narave ali videa vodi do pozitivnih učinkov na naš wellbeing, čeprav so ti manjši, kot če smo dejansko v naravi (Capaldi idr., 2015; Kaplan Mintz idr., 2021). Zanimiva je tudi ugotovitev, da so pacienti v bolnici, ki so skozi okno lahko opazovali naravo, hitreje okrevali in se manj verjetno vrnili v primerjavi s pacienti, ki niso imeli te možnosti (Kaplan Mintz idr., 2021).

Večja povezanost z naravo je povezana z več pozitivnimi čustvi, višjim zadovoljstvom z življenjem in boljšo psihološko rezilientnostjo, ki je ključna za soočanje s stresom in vzdrževanje pozitivnega duševnega zdravja

Poleg kratkoročnih učinkov ima narava tudi dolgoročnejše, saj raziskave kažejo, da so tisti, ki preživijo več časa v naravi, bolj zadovoljni z življenjem ter da tisti, ki živijo v območju z več zelenimi površinami, doživljajo manj stresa in več zadovoljstva kot drugi.

Wellbeing ima poleg hedonskega vidika, ki zajema predvsem pozitivna čustva in odsotnost negativnih, tudi drugi eudaimonski del, ki se nanaša na smisel, avtonomijo, vitalnost in transcendenco. Izkaže se, da sta stik in povezanost z naravo pozitivno povezana z zaznavanjem smisla življenja, povečano avtonomijo (nadzor oziroma svoboda nad svojim vedenjem) in osebnostno rastjo. Povzdigujoči občutki začudenja (“awe”) in inspiracije, občutka povezanosti z nečim večjim od sebe, so del transcendentnosti, ki je pomemben element wellbeinga. Prizori in zvoki narave so eni izmed pogostejših virov teh občutkov, še posebej vzorci v drevesih, oblakih, dežju in pesmih ptic. Celo zgolj predstavljanje izkušnje v naravi lahko poveča vitalnost in občutja transcendence (Capaldi idr., 2015).

Narava ima poleg pozitivnih učinkov na posameznika učinke tudi na celotno družbo, saj raziskave kažejo, da je količina zelenih površin v soseski pozitivno povezana z močnejšimi socialnimi vezmi med prebivalci in večjo prosocialnostjo (medsebojna pomoč, radodarnost, prijaznost itd.). Podoben prosocialen učinek so dosegli tudi eksperimentalno, ko so udeležence izpostavili bodisi slikam narave, bodisi sobi z rastlinami ali parku. Prosocialni učinek narave ponazarja tudi družbena norma podarjanja rož, ki kaže na samo moč narave. Namreč, ko so udeležencem podarili rože, so ti bolj verjetno pomagali neznancu, darovali denar ali se kako drugače vedli prosocialno (Capaldi idr., 2015).

Zakaj kljub vsem pozitivnim učinkom še vedno ne preživimo več časa v naravi? Delni odgovor se lahko skriva v tem, da čeprav ljudje pogosto precenjujemo učinek emocionalnih izkušenj (ang. “affective forecasting errors”), počnemo pri stiku z naravo ravno obratno, saj kot so raziskovalci eksperimentalno ugotovili, ljudje podcenjujemo učinke narave na naš wellbeing (Capaldi idr., 2015). Posledično to vodi do izbiranja manj zdravih aktivnosti, kar se kaže v zamujenih priložnostih za izboljšanje našega wellbeinga preko preprostega stika z naravo.

Tri razlage o učinkih na naš wellbeing?

Obstajajo vsaj tri razlage.

1. Prva je evolucijska in predpostavlja, da je wellbeing naših prednikov temeljil na povezanosti z naravo, ki jim je predstavljala vire hrane, vode, zavetja itd. Ker smo v urbanih okoljih začeli živeti šele nedavno (v evolucijskih terminih je nekaj tisoč let malo), potreba po povezanosti z naravo najverjetneje ostaja pomemben del nas (Capaldi idr., 2015). Podporo tej razlagi lahko najdemo v zgodnjih preferencah otrok po naravnih okoljih, podobnim savanam in tudi po zanimivem podatku, da je obisk živalskih vrtov večji kot obisk vseh športnih dogodkov v ZDA skupaj (Lumber idr., 2017).
   
2. Druga razlaga se nanaša na našo pozornost, pri čemer ločimo usmerjeno pozornost, ki jo uporabljamo med delom, in zahteva naš trud, ter neprostovoljno pozornost, ki ne zahteva našega truda. Prva, usmerjena pozornost, predstavlja omejen vir, ki se izprazni po daljši uporabi in vodi do negativnih emocionalnih stanj (npr. razdražljivost) in upada naše kognitivne učinkovitosti (Meredith idr., 2020). Narava je na drugi strani bogata z dražljaji, ki pritegnejo našo neprostovoljno pozornost, pri čemer se izpraznjena usmerjena pozornost lahko obnovi (Capaldi idr., 2015). Hkrati, kot poročajo številni udeleženci, je ena izmed glavnih prednosti narave ta, da so lahko popolnoma avtentični in posledično ne rabijo stalno nadzorovati svojega vedenja, kar je sicer izčrpavajoča aktivnost. Številne študije poročajo o izboljšanju pozornosti in emocionalnega delovanja po stiku z naravo.
   
3. Tretja razlaga se nanaša na stres, in sicer pravi, da izpostavljenost določenim naravnim okoljem (ne ogrožajočim), ki so bila evolucijsko ugodna za naš wellbeing, vodi do številnih psihofizioloških odzivov, ki zmanjšujejo stres, (Meredith idr., 2020). Številne raziskave kažejo, da stik z naravo zniža srčni utrip, ravni kortizola (stresni hormon) in izboljša imunski sistem (Capaldi idr., 2015).
   

Narava ima poleg pozitivnih učinkov na posameznika učinke tudi na celotno družbo, saj raziskave kažejo, da je količina zelenih površin v soseski pozitivno povezana z močnejšimi socialnimi vezmi med prebivalci in večjo prosocialnostjo (medsebojna pomoč, radodarnost, prijaznost itd.).

Koliko časa moramo preživeti v naravi, da dosežemo pozitivne učinke?

Nekaj študij se je osredotočilo ravno na to in čeprav so rezultati nekoliko raznoliki kažejo, da je običajno dovolj 10 do 30 minut (Meredith idr., 2020), po čemer se učinki še vedno povečujejo, vendar dosti počasneje (Hunter idr., 2019).
Ta čas je dovolj, da se pokažejo pozitivni učinki na številnih merah, tako psiholoških (več pozitivnih, manj negativnih čustev) kot tudi fizioloških (znižan srčni utrip, kortizol, krvni pritisk, znižan simpatični in povišan parasimpatični živčni sistem, kar se kaže v večji umirjenosti). (Meredith idr., 2020).

Kakšen stik z naravo je najboljši?

Biti v pravi naravi je še vedno najboljša opcija, vendar ta ni vedno najenostavnejša. Zanimivo je tudi, da prava narava in urbana narava (npr. parki) vodijo do enakih pozitivnih učinkov na naš emocionalni wellbeing (McMahan in Estes, 2015). Opazovanje narave skozi okno, slike pokrajine ali ogled dokumentarcev o naravi dosega podobne, čeprav manjše pozitivne učinke. Tudi rastline, ki jih imamo v delovnih prostorih, imajo pozitiven učinek, pri čemer je ta višji med odmorom kot med samim delom, kar je verjetno posledica pozornosti (Bringslimark in Hartig, 2007).

Zelo zanimiva je še ena možnost, in sicer virtualna resničnost, ki omogoča precej večjo potopitev v naravo, kot npr. videoposnetki. Raziskave tudi kažejo, da ima opazovanje narave v virtualni resničnosti podobne učinke kot prava narava (Browning idr., 2019; Li idr., 2021). Spodbudno je tudi to, da je dovolj že 6 minut, da preko virtualne resničnosti dosežemo pozitivne učinke narave (Browning idr., 2019).

Na podlagi teh ugotovitev sem za sodelavce v HRM One oblikoval t. i. HRM Break, kjer si sodelavci lahko privoščijo 6 minutni odmor in se potopijo v naravo preko virtualne resničnosti. Prvi rezultati so spodbudni, saj sodelavci poročajo o pozitivnih učinkih, skladnimi z ugotovitvami drugih raziskav (poročajo predvsem o povišanju pozitivnih čustev in večji sproščenosti).

Čas v naravi ali način preživljanja časa v naravi?

Ob bolj poglobljenem pregledu raziskav se izkaže, da ni čas ključen dejavnik pri vplivu narave na nas, pač pa način, kako preživimo ta čas v naravi (Richardson idr., 2021; Lumber idr., 2017; Nisbet idr., 2019).
Namreč, ko so udeležencem naročili, naj bodo naslednja dva tedna pozorni na elemente narave v mestu, so imeli ti po dveh tednih višje pozitivne emocije, čeprav niso preživeli več časa v naravi (Richardson idr., 2021). Torej biti čuječ (pozoren na okolje in sedanji trenutek) lahko poviša pozitivne učinke narave, hkrati pa to ni posledica same čuječnosti, saj druga skupina udeležencev, ki je bila pozorna (čuječa) na arhitekturo v mestu, ni poročala o višjih pozitivnih emocijah.

Obstajajo načini, kako povečati pozitivne učinke narave in povezanost z naravo, za katero vemo, da ima številne pozitivne učinke. Gre za tako imenovane poti k povezanosti z naravo, ki vključujejo čute, emocije, lepoto, pomen in sočutje (Lumber idr., 2017). Ko smo v naravi, je aktiviranje čutev skoraj neizogibno, pa vendar je vseeno koristno, da si vzamemo čas in opazimo petje ptic ali šelestenje listov, vonj iglic ali divjih rož, teksturo lubja itd. Čustva lahko aktiviramo preko inspiracije, ki jo dajejo naravni prizori, preko mirnosti, ki jo spodbuja narava ali radovednosti pri opazovanju živali. Lepoto lahko najdemo v številnih elementih narave in jo cenimo ter opišemo z besedami ali umetnostjo. V naravi lahko najdemo pomen preko raziskovanja, kako narava vpliva na nas, kako je vključena v človeško kulturo preko zgodb, pesmi in umetnosti. Sočutje zajema skrb za naravo, ki je lahko preko hranjenja ptic, posaditve drevesa, čiščenja svoje okolice itd. Spodbujam vas, da ko greste danes ali naslednjič po mestu ali na sprehod v naravo, ste pozorni na tri dobre stvari v naravi. To je znana intervenca pozitivne psihologije, ki poveča povezanost z naravo in psihološki wellbeing (Richardson idr., 2021; Passmore in Holder, 2016).

---

Viri

Browning, M., Mimnaugh, K., Van Riper, C., Laurent, H. in Lavalle, S. (2019). Can Simulated Nature Support Health? Comparing Short, Single-Doses Of 360-Degree Nature Videos in Virtual Reality with the Outdoors. Frontiers in Psychology. 10. 10.3389/fpsyg.2019.02667.

Bringslimark, T., Hartig, T. in Patil, G. G. (2007). Psychological Benefits of Indoor Plants in Workplaces: Putting Experimental Results into Context, HortScience horts, 42(3), 581-587. Retrieved Dec 19, 2022, from https://journals.ashs.org/hortsci/view/journals/hortsci/42/3/article-p581.xml

Capaldi, C., Passmore, H., Nisbet, E., Zelenski, J. in Dopko, R. (2015). Flourishing in nature: A review of the benefits of connecting with nature and its application as a wellbeing intervention. International Journal of Wellbeing.

Chang, C. in Chen, P. (2005). Human Response to Window Views and Indoor Plants in the Workplace, HortScience HortSci, 40(5), 1354-1359. Retrieved Dec 19, 2022, from https://journals.ashs.org/hortsci/view/journals/hortsci/40/5/article-p1354.xml

Clifton, J. (2022). Blindspot: The global rise of unhappiness and how leaders missed it. Gallup Press.

Hunter, M., Gillespie, B. in Chen, S. (2019). Urban Nature Experiences Reduce Stress in the Context of Daily Life Based on Salivary Biomarkers. Frontiers in Psychology. 10. 722. 10.3389/fpsyg.2019.00722.

Kaplan Mintz, K., Ayalon, O., Nathan, O. in Eshet, T. (2021). See or Be? Contact with nature and well-being during COVID-19 lockdown. Journal of Environmental Psychology. 78. 101714. 10.1016/j.jenvp.2021.101714.

Li, H., Zhang, X., Wang, H., Yang, Z., Liu, H., Cao, Y. in Guodong, Z. (2021). Access to Nature via Virtual Reality: A Mini-Review. Frontiers in Psychology. 12. 725288. 10.3389/fpsyg.2021.725288.

Liefländer, A., Fröhlich, G., Bogner, F. in Schultz, P. (2013). Promoting connectedness with nature through environmental education. Environmental Education Research. 19. 370–384. 10.1080/13504622.2012.697545.

Lumber R., Richardson M. in Sheffield D. (2017). Beyond knowing nature: Contact, emotion, compassion, meaning, and beauty are pathways to nature connection. PLoS ONE 12(5): e0177186. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0177186

Mcewan, K., Richardson, M., Sheffield, D., Ferguson, F., Brindley, P. (2019). A Smartphone App for Improving Mental Health through Connecting with Urban Nature. International Journal of Environmental Research and Public Health. 16. 3373. 10.3390/ijerph16183373.

Meredith, G., Rakow, D., Eldermire, E., Madsen, C., Shelley, S. in Sachs, N. (2020). Minimum Time Dose in Nature to Positively Impact the Mental Health of College-Aged Students, and How to Measure It: A Scoping Review. Frontiers in Psychology. 10. 2942. 10.3389/fpsyg.2019.02942.

McMahan, E. A. in Estes, D. (2015). The effect of contact with natural environments on positive and negative affect: A meta-analysis. The Journal of Positive Psychology, 10(6), 507–519. doi:10.1080/17439760.2014.994

Nisbet, E. K., Zelenski, J. M. in Grandpierre, Z. (2019). Mindfulness in Nature Enhances Connectedness and Mood. Ecopsychology. doi:10.1089/eco.2018.0061

Passmore, H.-A. in Holder, M. D. (2016). Noticing nature: Individual and social benefits of a two-week intervention. The Journal of Positive Psychology, 12(6), 537–546. doi:10.1080/17439760.2016.1221

Richardson, M., Passmore, H., Lumber, R., Thomas, R. in Hunt, A. (2021). Supplementary analyses for: Moments, not minutes: The nature-wellbeing relationship. International Journal of Wellbeing. 11. S1-S5. 10.5502/ijw.v11i1.1267s.

Spano, G., Theodorou, A., Reese, G., Sanesi, G. in Panno, A. (2022). Virtual Nature and Psychological Outcomes: A Systematic Review. 10.31219/osf.io/8ux9a.